Pustolovščina z Iltschijem: Anne Gänsicke na njenem potovanju po južni Franciji

Pustolovščina z Iltschijem: Anne Gänsicke na njenem potovanju po južni Franciji

Nedavno je bil v Templinu poseben večer, ki je ljubiteljem konj še hitreje zaigral. Jürgen Plößer se je spontano udeležil branja Anne Gänsicke, ki je potekalo na povabilo Susanne Korbel, zaposlene v mestni knjižnici. Gänsicke je okrog 60 navdušenim poslušalcem predstavila svojo knjigo »S konjem na jug Francije – od Mecklenburga do Moussaca«. Tam je spregovorila o svoji pustolovski poti, za katero je bil v ozadju pogum, ki ga je potrebovala, bolj jo je gnala želja po begu iz vsakdanjega življenja samostojne filmske scenaristke.

Kot pojasnjuje Gänsicke, ni poznala francoščine in se je podviga lotila z naivnim očesom v pravem pomenu besede. Pohod z njenim konjem Iltschijem bi lahko primerjali z romanjem, ki ni vodilo le skozi različne pokrajine, ampak tudi skozi lastne strahove in negotovosti. Njene izkušnje so bile tako raznolike, da je opisala celo nekaj postankov, na primer pri nekdanjem tovornjaku v Turingiji.

Pustolovščina polna negotovosti

Avtor se je po deželi potepal že štiri leta in na poti nabral veliko anekdot. Njenih izkušenj ni zaznamoval le fizični izziv, temveč tudi srečanja z različnimi ljudmi – vtisi, ki so jo na koncu pripeljali do tega, da je napisala knjigo. Prvotno je želela izbrati naslov »Ljudje niso tako slabi kot njihov sloves«, a je na koncu nastal »Na konju v južno Francijo«. Delo je izšlo pri Hinstorff Verlag Rostock in obsega 256 strani.

Samo potovanje je trajalo devet tednov in jo je popeljalo čez nemško mejo v Francijo. Gänsickejeva je v Strasbourgu izkusila tako svetle kot temne plati in na poti vedno našla čas zase in za svojega konja. Ugotovila je, da sta želja po potovanju in iskanje svobode pogosto veliko pomembnejša od občutka poguma.

Navdihujoče potovanje s konji

A bralcev ne pritegne le Gänsickejeva zgodba. S knjigo Merci Liberté – Spontano na sprehod s konji nase opozarjata tudi avtorici Tanja in Bettina. V obdobju 1,5 meseca sta se odpravila na potovanje po severni Franciji in na lastni koži izkusila življenje s svojimi tremi konji v svoji prtljagi. Oba poročata o negotovosti, kje bosta prenočila, saj vsako jutro nista vedela, kje bosta zvečer spala. Njena knjiga je vabilo vsem, ki bi radi odkrili njeno podjetniško žilico in ljubezen do konj. Ne opisuje le dogodivščin in srečanj, temveč poudarja tudi urjenje divjih konj med potovanjem.

Če tudi sami čutite malo potepanja ali iščete nove perspektive za lastne izlete, vam lahko te zgodbe zagotovo ponudijo navdih. Odprto ostaja torej vprašanje: Kakšne dogodivščine nas čakajo, če si upamo narediti le korak dlje? Gänsicke tudi sama razmišlja o še enem potovanju – toda ali bo res šla naprej, je odvisno od notranjega klica.

Kogar zanima, je Gänsickejeva knjiga na voljo v knjigarnah, zgodbe iz Templina in Francije pa obljubljajo, da bodo bralce očarale.